Pogovor s Simono Semenič

Simona Semenič je dobitnica treh Grumovih nagrad; 5fantkov.si (2009), 24ur (2010) in sedem kuharic štirje soldati in tri sofije (2015). V zadnjih dveh letih je postala največkrat uprizarjana dramatičarka na slovenskih tleh.

Simona se je udeležila delavnic dramskega pisanja v Ameriki in se tesneje povezala s skupino Wax Factory. Od prve drame do danes je napisala preko 20 dramskih besedil, vodila iniciativo Preglej, v okviru katere je organizirala delavnice dramskega pisanja in festival Preglej na glas!, kjer so se predstavljali nepoznani mladi dramatiki. Danes se vse bolj uveljavlja tudi kot mentorica dramskega pisanja.

Na kakšen način so potekale delavnice dramskega pisanja Vzkrik?

Pisci so predstavili svoja besedila oziroma osnutke besedil ter jih poslali vsem udeležencem, da smo jih lahko vsi prebrali. Na delavnicah smo se potem o besedilih pogovarjali. Najprej sem dala komentarje jaz, potem še ostali udeleženci delavnice, ki prihajajo z različnih področij in seveda z različnimi izkušnjami tako v gledališču kot tudi nasploh. Skupaj smo možgančkali o dobrih in tudi kritičnih plateh besedil, avtorji pa so jih doma popravljali in pošiljali nove in nove verzije, ki smo jih potem obdelovali na enak način.

Kakšna so tvoja opažanja tekom delavnic?

Zanimivo se mi zdi, da obstaja tolikšno zanimanje za pisanje dramatike. Vsak izmed prijavljenih je imel zanimivo idejo, ki se mi jo je zdelo vredno razvijati, zato sem tudi zelo težko naredila izbor udeležencev. Ampak terminov in tudi prostora je preprosto premalo, da bi lahko na delavnice sprejeli vse. Udeležence delavnice so zanimale zelo različne stvari, tako na ravni vsebine kot tudi na ravni forme. Zanimivo pa je, da se pri veliki večini pojavlja nekakšen odmik od zgodbe in konflikta. Se pravi od nečesa, kar je tradicionalno dramsko. Tudi sicer njihove teme narekuje čas, v katerem živimo: veliko večino udeležencev zanima izpraznjenost odnosov, stiska posameznika v razpršenosti današnje družbe in podobno.

Kje vidiš smisel v tovrstnih delavnicah?

Najprej seveda v delu na konkretnem besedilu. Udeleženci se učijo drug od drugega in seveda tudi od mene. Razširjajo si obzorja tako glede samega pisanja kot tudi glede gledališča samega, umetnosti in nenazadnje sveta. Prav tako se mi zdi pomembno, da imamo ljudje s podobnimi interesi prostor in čas za spoznavanje, druženje in izmenjavo pogledov. Zdi se mi, da prav tega v današnjem hektičnem času izrazito primanjkuje in je po mojem tudi eden od mnogih razlogov, zakaj družba postaja vse bolj površna.

Na kakšen način lahko festival bralnih uprizoritev pomaga piscem?

Najprej je to možnost, da svoja besedila vidijo in slišijo na odru. S tem lahko vsaj delno preverijo, kako besedilo deluje. Zelo dragocena izkušnja je tudi sodelovanje pri vajah, posebej za pisce, ki imajo manj stika z gledališčem. Bralna uprizoritev je lahko tudi dobra promocija besedila in tudi pisca. Tu je spet možnost druženja, tokrat z režiserji in igralci, kar lahko seveda kasneje rezultira v kakšnem plodnem sodelovanju. Festival pa je pomemben tudi zaradi nekaterih manj očitnih stvari, kot je na primer samozavest pisca. Da imajo pač priložnost predstaviti svoje delo drugim, vsaj v obliki bralne uprizoritve. En korak je tako narejen.