Varja Hrvatin: Vse se je začelo z golažem iz zajčkov

Petek, 22.3. ob 21.00 Varja Hrvatin: Vse se je začelo z golažem iz zajčkov / Režija: Eva Kokalj / Video: Peter Perunović / Igrajo: Katarina Stegnar, Lara Vouk, Tines Špik

Pomembno obvestilo! Vljudno vas prosimo, da za bralno uprizoritev Vs seboj prinesete svoj pametni telefon z internetno povezavo in naloženo aplikacijo QR Code Reader – za skeniranje QR kod ter slušalke. Hvala!

Varja Hrvatin
Varja Hrvatin

Varja Hrvatin je diplomirala iz Dramaturgije in scenskih umetnosti, trenutno zaključuje magistrski študij scenaristike na AGRFT. Deluje kot kritičarka, recenzentka, dramska avtorica, scenaristka in soorganizatorica festivala Vzkrik.

Delavnica Vzkrik, na katero se vračam že tretje leto zapored, mi pomeni okolje, kjer se moja dramska pisava potuje izven fikcije mojega miselnega sveta, onkraj realnosti mojega računalnika ter dobi prvega poslušalca, sogovornika in kritika. Vzkrik je eden redkih prostorov, kjer se kot dramatik lahko srečaš s sovrstniki in soustvarjalci, ki ti dajejo dodaten vpogled v tvojo pisavo in preko konstruktivne refleksije krepijo tako razsežnosti tvoje pisave, kot preprosto samozavest. V prvih dveh letih delavnice sem uspela izpiliti svoj dramski jezik, ki sem ga začela formirati že med študijem, na letošnji delavnici pa sem se odločila za eksperiment, za poskus izven ustaljenosti in varnosti svoje preverjene pisave; dramskega besedila sem se poskusila lotiti bolj avtobiografsko ter se hkrati bolj drzno poigrati s samo dramsko strukturo. Zdi se mi, da se moja pisava vsako leto izboljšuje, nadgrajuje in ob srečevanju novih piscev in njihovih drugačnih avtorskih poetik tudi spreminja, preoblikuje in išče naprej.

O dramskem besedilu: Kot pri kakšni razvedrilni namizni igri (»športna drama«) nam besedilo ponuja doživetje naključnega branja besedila, ki ga po sicer vnaprejšnjih napotilih lahko preskakujemo, podvajamo prizore ali preprosto, če se tako odločimo, preberemo dramo po ustaljenih vzorcih (»od začetka do konca«). Besedilo stremi k dvoplastni interaktivnosti: prva je v formatu akta branja, druga pa so-ustvarjanje (konca) te drame. A preden prispemo do zaključka, se v obliki prvoosebne izpovedi pred nas razpre tako rekoč celo življenje avtorice, ki ga začne, gradi in razvija skozi občutje krivde. Ne glede na to, ali je v tej »zasebni« drami vse res ali je napisana zgolj »po motivih« resničnega življenja, gre za izjemno osebno izpoved. Trpka, surova, nezaželena razpoloženja sočasno odstirajo intimno podobo avtorice in vztrajno iskanje poti k osmišljevanju zavratnih življenjskih situacij vse od malih nog do današnje borbe za preživetje. Besedilo je svojevrstna retrospektiva in hkrati introspekcija v bivanjski model avtorice, ki se občutljivo, še bolj pa kritično zaveda dolgoročnih vplivov tradicionalnega okolja in družinske zaznamovanosti. Zato lahko dramo brez dvoma beremo tudi kot krik. »In potem so me utišali. Vedno ko hočem nekaj povedat, me utišajo«. Raznolike nianse nasilja se vijejo skozi zgodbo, drobnega in brutalnega nasilja, ki se najprej skriva v otroški igri, nato babičinem golažu iz zajčkov in se nadaljuje širše v svet, v vojne, nadlegovanje, diskriminacijo ter celo sporne posege v lastno (avtoričino) telo. Drama dinamično prehaja med raznolikimi slogovnimi žanri, med prvoosebnim pričevanjem, magičnim realizmom, med domišljijo/utopijo in trdno stvarnostjo/bolečino. – Zala Dobovšek

Odlomek dramskega besedila v programski knjižici