O festivalu

Mladinsko gledališče – Nova Pošta Robbova ulica 15, Ljubljana

Ko se po treh letih ozrem nazaj, težko verjamem, da smo iz leta v leto večji in sploh težko dohajam, koliko ljudi je v tem času spoznalo Vzkrik in koliko ljudi je z njim pobližje sodelovalo. Ko pomislim na vse avtorje, ki so pisali v teh letih pisali na delavnicah Vzkrik, pomislim na vse svoje spodletele poskuse z dramskim pisanjem in na dejstvo, da nikoli nisem šla do konca. Letos ponovno ponujamo sedem novih besedil. In Vzkrik je očitno pravljičen, saj ga že tretje leto spremlja sedem bralnih uprozoritev, kar pomeni, da je pod našim okriljem nastalo že 21 novih besedil. To pa ni malo. To je veliko. Veliko pogumnih ljudi, ki so se kljub tragičnemu scenariju, ki dramatikom pač pritiče, borili do konca. To mi vsako leto vliva pogum, ko sedem za računalnik in zbiram razpise, da pogumno skočim v srž in želim iz sebe potegniti najboljše. Za nas. V imenu nečesa višjega od nas samih. – Brina Klampfer

Dramsko pisanje me je zmeraj intrigiralo zaradi svoje obrobne pozicije, svoje nenavadne avtonomnosti ter svoje izgubljenosti, zmeraj nekje vmes med literaturo in gledališčem. Pisanje za oder je samo po sebi paradoksalno, saj besedilo biva kot sebi samozadostna entiteta, hkrati pa v samem jedru stremi k interakciji z gledalcem in brez stika z odrom in živim telesom ali glasom ne dosega namembnosti svojega potenciala. Na srečo se je kot deus-ex-machina med nas spustil Vzkrik in nam pokazal, da je možno poskusiti drugače, obrobnost spreobrniti v svoj prid in ravno skozi paradoks sodobne dramatike utelesiti, iztisniti tisto, kar dramatiko kot zvrst in formo določuje kot unikatno in specifično. Dramatika je v svoji srži zmeraj predvidevala in vsebovala boj, bodisi v razmerju do posameznika bodisi do družbe, institucije, sveta, danes pa se zdi, kot da ta boj bije sama s seboj in s svojo smotrnostjo. Vzkrik je v svojih treh letih dosegel ogromno – zrastel je in dozorel, povezal je dramske pisce med seboj, jih vključil v ustroj uprizoritvenega procesa ter seznanil z drugimi gledališkimi ustvarjalci. Kljub temu pa se mi zdi, da je tisto najpomembnejše, kar je Vzkrik zgeneriral, ravno zaupanje in samozavest, da je moč stvari narediti po svoje in drugače. Da se je vredno boriti in da smo mladi tisti, ki smo odgovorni za prihodnost tako dramatike kot gledališča ter navsezadnje tudi sveta.
“Če nas ne boste uprizarjali, se bomo pa sami.” – Varja Hrvatin

Kje so meje? Začela bom morebiti za marsikogaršnji (in tudi moj) okus malo preveč sentimentalno, ampak mislim, da si ob že tretji ediciji festivala to lahko mirnega srca privoščim. Na festival, na entuziastične umetnice, ki ga prostovoljno (beri: brez plačila) organizirajo, na besedila, ki so nastala na delavnici društva Krik v Trubarjevi hiši literature, na dramatese in dramatike, ki vztrajno in trdo delajo na svojih besedilih, sem namreč neskončno ponosna. Ponosna sem, da imam privilegij biti del tega od samih začetkov pred štirimi in pravzaprav še več leti. Menim, da smo vsi skupaj opravili in še opravljamo neprecenljivo delo. Tako pri nas v Sloveniji kot tudi drugje po Evropi se namreč dogaja nekakšno razvrednotenje dramopisja oziroma besede v gledališču, dramatiko lahko skoraj povsod po Evropi piše že praktično vsak. Do nedavnega sem mislila, da je to samo tendenca slovenskega prostora, ampak pravkar prihajam s srečanja evropskih dramates in dramatikov, kjer se nas je zbralo petnajst pišočih za oder iz petnajstih različnih evropskih držav. Problem, ki smo ga praktično vsi izpostavili kot problem naše države, je bil prav deprofesionalizacija pisave za oder. Kar v grobem pomeni, da lahko besedila za oder piše praktično vsak. Ob tej priložnosti se v to problematiko ne bom spuščala, zagotovo pa terja globlji razmislek tako gledaliških teoretikov kot praktikov. Kar se mi pa zdi za ta zapis pomembno, je to mednarodno srečanje, ki sem se ga udeležila.
Festival Vzkrik in vse iniciative okrog njega ter nekatere druge iniciative v zvezi z dramsko pisavo v našem prostoru se mi zdijo izjemno pomembne. Zdi se, da počasi vendarle napredujemo. Paleta pomanjkljivosti je še vedno živopisana, na kar sem opozorila že v lanskem zapisu pa tudi ob nekaterih drugih priložnostih. Če sem iskrena, zdi se mi, da že petnajst let ponavljam prejkone eno in isto. Premiki v teh petnajstih letih so neznatni, ne morem pa reči, da jih ni. Nekatere stvari pa so trenutno slabše, kot so bile na primer pred desetimi leti. S tem mislim predvsem mednarodno povezovanje. Izmenjave dramskih besedil med državami, mednarodne rezidenčne delavnice, konference ipd. so pred leti že potekale, potem je vse to nekako ugasnilo. Več mednarodnega povezovanja pomeni več prevodov, več poznanstev, več možnosti za preboj v tujini, več izmenjave dobrih praks, znanj, izkušenj in tako dalje, da ne naštevam očitnega.
Platforme, ki so pred leti obstajale, so tudi drugod po Evropi v veliki meri zamrle ali izgubile svoj naboj. Edini vseevropski veliki festival nove drame v Wiesbadnu v Nemčiji je bil ukinjen leta 2014. Ta festival je organiziral tako delavnice za mlade dramske avtorice in avtorje, kot tudi delavnice za gledališko kritiko, srečanja uveljavljenih dramates in dramatikov, gostovanja predstav iz vseh evropskih držav, ne samo članic EU. Seveda je bil to festival z ogromnim budgetom, številnimi zaposlenimi, zavidljivo infrastrukturo. Dramatese in dramatiki, ki smo bili na različnih stopnjah del tega festivala (kot udeleženci delavnic, predstavniki svojih držav ali avtorice in avtorji gostujočih predstav) po ukinitvi festivala občutimo to kot ogromen manko. Ne gre samo za teh deset dni izmenjevanja izkušenj, raznovrstne možnosti dodatnih izobraževanj, oglede predstav iz tujih držav, pač pa tudi in mogoče predvsem za mednarodno platformo, ki se ni odvijala samo med časom festivala vsaki dve leti, ampak v tako formalnih kot tudi neformalnih oblikah ves čas. V zadnjem obdobju se je začela vseevropska iniciativa s strani dramates in dramatikov, da bi to platformo obnovili, seveda v okviru danih finančnih možnosti, ki nikakor ne zmorejo (še?) parirati bienalu v Wiesbadnu.
Menim, da mora biti mednarodno povezovanje tudi eden od naslednjih korakov mlajše generacije dramopisk in dramopiscev, ki so tako ali tako pomemben del v načrtih vseevropske iniciative. Glede na to, da so v Sloveniji uprizoritvene možnosti tako po produkcijski kot tudi po formalni plati, s formalno platjo mislim načine uprizoritev gledališkega besedila, prejkone pičle, morda mednarodno sodelovanje ponuja več možnosti tako za produkcijo kot tudi za razumevanje, da je lahko gledališko besedilo podlaga za marsikatero uprizoritveno prakso, ne samo za klasičen odrski izdelek. Izmenjava izkušenj z umetniki iz drugih držav je topogledno vedno inspirativna in zaradi tega ključnega pomena. Simona Semenič

Nikoli izbojevan boj Vzkrik je upor. Kot festivalska platforma namreč vseskozi razširja horizonte tega, kaj vse je lahko besedilo za oder, s tem pa se vztrajno zoperstavlja zaprašenim normativom, ki še kar vztrajajo v gledališki krajini. In to kljub dejstvu, ki mu rečemo PreGlej – ta je namreč s svojimi antagonizmi močno zarezal v onotološko živelj besedila. Za PreGlejeve delavnice Vevar zapiše, da je šlo za »nekakšno permanentno vadbišče uprizoritvenih pisav, mesto srečevanja piscev ter zavetje za vzajemne analize besedil, ki jim je v neki določeni fazi program PreGlej omogočil tudi kvalitetne bralne uprizoritve«. Po svoje se zdi, kot da bi gledališko krajino pestila določena amnezija, ki kratkomalo spregleda Preglejevo serijo praks branja, pisanja, distribucije in recepcije. Zato je potrebno boj nadaljevati, pa tudi zaostriti.  Glavna zagata je seveda ta, da so tovrstne prakse institucionalno nepodprte, uvajanje novih modelov je na plečih neodvisne gledališke scene, ki v iztrošenem entuziazmu in finančno osiromašenih pogojih zaganja gverilske rešitve, vselej zapisane izginevanju. Pa vendar, Vzkrik vztraja v svoji tretji sezoni in riše horizonte novih produkcijskih modelov, ki poskušajo v kontinuiranem celoletnem sodelovanju pisk in piscev preko dramskih delavnic vzpostaviti vadbišče za skupno preverjanje novih formatov, s tem pa iztrgati pisce in piske iz osameljenih procesov dela ter izpostaviti dejstvo, da je pisanje proces, ki terja skupno misel in določene pogoje dela. Da pa bi zagotovil določen prostor za srečanje besedil s strokovno in širšo javnostjo, Vzkrik vztraja na besedilnih uprizoritvah kot polnokrvenem uprizoritvenem žanru, saj predobro ve, da besedila pogosto nimajo dovoljšnje distribucijske mreže in pogosto ostanejo neprebrana.
V svojem delovanju in premišljevanju Vzkrik tako vselej preči političnost delovanja, bodisi ko zarisuje dolgotrajnejše in temeljnejše premisleke in napore (nujnost sistematizacije in institucionalizacije skrbi za novo dramatiko, uvajanje modelov rezidenčnega dramatika ali specializirane gledališke hiše, ojačanje refleksivno-kritiškega aparata itn.) bodisi kot ad hoc odziv na stanje stvari – prav Vzkrik je iniciiral bralno štafeto in zbirko tekstov, ki nastaja na portalu sigledal. Na njegovi poti mu želim predvsem ogromno moči, politične volje in razraščanja besedilne imaginacije. Alja Lobnik

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *