Neja Repe: Bog sedmega dne

Nedelja, 24.3. ob 19.30 Neja Repe: Bog sedmega dne / Režija: Jaka Andrej Vojevec / Igrajo: Romana Šalehar, Boris Kos, Daša Dobršek in Željko Hrs

Neja Repe

Neja Repe je zaključila študij dramaturgije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Ukvarjala se je predvsem s televizijsko scenaristiko in režijo, v zadnjem obdobju pa se posveča pisanju, novinarstvu in promociji neodvisnih kulturnih projektov.

Študij dramaturgije sem zaključila z diplomsko dramo Zbiralci kosti. Leta 2009 sem se udeležila dramskih delavnic PreGleja v sodelovanju z novosadskim Sterijinim pozorjem. Bralne uprizoritve štirih avtoric so potekale v obeh državah, besedila so bila tudi prevedena v oba jezika. Te delavnice so žal kmalu zamrle, v tistem obdobju tudi s strani režiserjev in umetniških vodij gledališč ni bilo veliko zanimanja za novo slovensko dramatiko. Poklicno sem se zato začela ukvarjati predvsem s televizijsko scenaristiko in režijo na nacionalni televiziji. Delavnic Vzkrika sem se prvič udeležila lani. To je od PreGleja prvič, da spet razvijam besedilo z mentorji iz stroke, hkrati pa uživam tudi v debatah z drugimi dramatiki. Zastavlja se mi vprašanje, ali je bilo res neizogibno izgubljeno desetletje, ko se z dramskimi pisci ni nihče ukvarjal. Res pa je, da so mlajši režiserji veliko bolj pripravljeni delati z domačimi pisci kot včasih. Pozitivni premiki so počasni, a so.

O dramskem besedilu: Drama Bog sedmega dne v »šestih korakih« preigrava različne vloge štirih likov: Alfa in Beta ter Kaf in Ajin. Morda gre za konflikt med grško in feničansko enoto in morda je vse skupaj samo še ena različica resničnostnega šova. Liki se skozi šest prizorišč pojavljajo kot izmuzljive figure, ki jih lahko beremo tudi kot prototipe značajev; skozi dramo se preoblačijo v različne funkcije in kljub temu, da mestoma nekateri sledijo poenoteni dramaturgiji karakterjev, so posamični prizori vendarle občutno medsebojno ločeni, samostojni in neodvisni. Dogajanje se iz poznanega in stvarnega okolja zlagoma prestavlja v abstrakten svet, že skoraj distopičen, nedefinirano futurističen. Začetni bar kot prizemljeni svet trivialnega vsakdana (alkohola, odpadnikov, obupa in revščine), kjer nepremišljena dejanja (vožnja pod vplivom alkohola) terjajo svoj davek. In razlog, da se premestimo na urgenco, zbit otrok umre. Lokacija avtobusa že kaže zametke metafizičnosti in ljudje se že počasi spreminjajo v umetna telesa, robote, kjer izkrvavitev ne pomeni nujno smrti, okolje postaja le še simulacija, osebna izpovedovanja pa vse bolj dvoumna. »Izboljševali smo se šest dni, sedmi dan pa bi lahko počivali. Nikoli ga nismo dosegli.« Sklepni prizor kolonije na Marsu like označi kot potrošni material, zavožene investicije. Kisika zmanjkuje in ko skozi odprta vrata vdre velik piš rdečega peska, je rezultat lahko samo en …

Odlomek dramskega besedila v programski knjižici