Mitja Lovše: Čakalnica

PETEK, 22.3. ob 19.30 Mitja Lovše: Čakalnica / Režija: Živa Bizovičar / Igrajo: Domen Novak, Ivana Percan Kodarin, Jure Žavbi, Klemen Kovačič, Tina Resman, Veronika Železnik / Dramaturgija: Iva Štefanija Slosar

Mitja Lovše

Mitja Lovše je diplomiral iz primerjalne književnosti ter anglistike. Deluje kot pisec, performer in režiser. Preveč govori, a je še zmeraj živ.

Vzkrik mi pomeni prostor razvoja, nujno potrebnega za dramsko pisanje. Všeč mi je celoten princip dela, kjer skozi medsebojno komentiranje izboljšujemo svoja besedila. Čudovito se mi zdi, da se med nami na delavnici venomer vzpostavi skupnost. Pri pisanju je ravno slednja tista, ki je najbolj primanjkuje. Pisanje je samotna umetnost, Vzkrik ji dodaja skupnost. Zahvaljujoč Vzkriku so moje posebnosti prišle bolj do izraza, niso več moji ven štrleči kiksi, spremenili so se v moje avtorske značilnosti. Nadaljeval bom s pisanjem, delam že na naslednjih besedilih, bi si pa želel končno napisati dramo povsem izven svojih dosedanjih estetskih okvirjev oz. v bodoče bi si rad zastavljal še več izzivov.

O dramskem besedilu: Čakalnica v ambulanti je tokrat seveda prispodoba. V njej se kar naprej čaka in čaka in čaka … No, ja, mogoče je pa to povsem realistična drama o javnem zdravstvu … Kakorkoli. Pet oseb se sreča povsem slučajno, kot se za kontekst čakalnih ambientov tudi spodobi. Dramsko besedilo bi morda res lahko brali kot odslikavo vsakdanje situacije, a forma to namenom preprečuje, saj so posamične sekvence »umetno« prekinjene in ločene z zamrznitvami, telesnimi konstelacijami, ki dogajanje potiskajo onstran, v absurd ali vsaj grotesko. Zgornja plast dogajanja, torej struktura drame, ob kratkih pavzah hipno seka dogajanje in premetava like brez njihove volje, sila forme poseže v medosebne pogovorne situacije, hkrati pa avtor prostoru in osebam odvzame dimenzijo časa (nihče nima ure, niti je ni na steni). S tem se približuje alegoriji nekega vmesnega, nedefiniranega območja, za katerega ni ključno, kje je in čemu služi, temveč kaj povzroča osebam, kako jih utesnjuje, nervira – kako jim vlada. Valerija, edini nemi lik, vztrajno in do samega konca neuspešno trka na zdravnikova vrata. Rahlo senilna zakonca Kranjc in Krajnčeva čakata že od jutra, on s šibkim srcem, oba cinično obžalujeta sinovo smrt, predvsem pa nastopata v vlogi aktivnega občinstva: Doroteja in Matevž namreč kmalu ugotovita, da se poznata, še več, pred mnogimi leti sta bila celo par in ni se dobro končalo. Kar je pri njima mirovalo vsa ta leta, eskalira zdaj, v čakalnici, ob neznancih. Soočenje, očitki, obračuni. In nekdo (kdo?) nenehno spušča plin v prostor. Omedlevice, rez, ovedenje, ponoven začetek. Vse do takrat, ko Valerija, edina, končno le vstopi v ordinacijo. – Zala Dobovšek

Odlomek dramskega besedila v programski knjižici