Matjaž in Vida Voglar: Trupla

Nedelja, 24. 3. ob 18.00 Matjaž in Vida Voglar: Trupla / Režija: Luka Marcen / Igrajo: Damjana Černe, Daša Doberšek, Žan Brelih Hatunić, Lucija Harum, Lara Fortuna

Vida in Matjaž Voglar

Vida Voglar je študirala na Fakulteti za družbene vede, sedaj pa dela kot svobodna novinarka in prevajalka. Matjaž Voglar je diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani in dela v pravni stroki.

Oba služiva vsakdanji kruh s pisanjem – Vida je novinarka in prevajalka, Matjaž pa pravnik. Z literaturo se oba ukvarjava ljubiteljsko. Do nedavnega sva pisala predvsem prozo, vendar sva želela poskusiti še kaj novega. Piševa skupaj. Pisanje v paru oziroma soavtorstvu naju neskončno zabava in povezuje. Pri pisanju se dopolnjujeva: ko enemu zmanjka idej, vskoči drugi in obratno. Velikokrat se nama ideje, ki jih nato hitiva zapisovati, porajajo ob najbolj neliterarnih priložnostih: med vožnjo, pri kuhanju kosila … Pri soavtorstvu je potrebno, tako kot v vsakdanjem življenju, tudi nekaj medsebojnega prilagajanja; kako bo nek zaplet odvil, kaj bo nek junak storil ali česa ne bo storil ipd. Doslej nisva imela skoraj nobenih izkušenj z dramskim pisanjem. Na Vzkriku so naju vrhunski dramski ustvarjalci usmerjali pri dodelovanju besedila in nama odstirali nova obzorja. Dragoceni so bili tudi pogledi in pripombe drugih udeležencev delavnice. In nenazadnje sva spoznala nekaj čudovitih ljudi.

O dramskem besedilu: Trupla je medicinska oziroma obdukcija drama, ki natančno secira delovno okolje srednje velike podeželske bolnišnice na Poljskem, natančneje patološko-forenzični oddelek. Morbidnost neprestano meša s komičnim, smrt z bivanjem, mrtve z živimi. Precizna vivisekcija in izpiljeni psihološki profili dramskih likov (nevrologinja, patologinja, ginekolog, onkologinja, medicinska sestra idr.) ustvarijo popolnoma realistično podobo bolnišničnega okolja (secirnice), ki za zunanje oko vzbuja nelagodje, tesnobo, gnus in strah, medtem ko je za zaposlene (pričakovano) to docela vsakdanji prostor, kjer se kramlja, prepira, pije in jé, pijačo shranja k truplom v hladilnik ter neokusno komentira paciente. Vzporedno se pred nami odpirata dva horizonta: zasebni in poklicni. Delovno okolje je »kontaminirano« z osebnimi zadevami in zasebnost je okužena s poklicnimi deformacijami, ki so na tem mestu pač izjemno specifične narave. Osrednji dramski dogodek je kolektivno izvajanje zahtevne medicinske raziskave (o okužbi prostate), kjer sproti prihajajo na plan prikrite nekorektnosti, delovanje lobijev, a navsezadnje tudi kruto usodne posledice (smrt), ki lahko sledijo nepremišljeni napaki pri delu. V drami se seznanimo s kopico znanstvenih izrazov iz medicinske terminologije in anatomskih razlag, poleg uvida v določeno delovno okolje pa nenehno v dogajanje pronica tudi »družbeni duh« Poljske, ki ga avtorica in avtor poudarita predvsem na primeru konservatizma in tamkajšnjega skrajno netolerantnega odnosa do istospolnih skupnosti. V tem primeru je takšno nespodbudno okolje tudi vzrok za »beg možganov«, a konec koncev moramo dramo brati tudi kot afirmacijo raznolikih ljubezni. – Zala Dobovšek

 Odlomek dramskega besedila v programski knjižici