Kaja Blazinšek: Kratka prilika o bonbonih

PETEK, 22. 3. ob 18.00 Kaja Blazinšek: Kratka dramska prilika o bonbonih / Režija: Žiga Hren in Aljoša Živadinov Zupančič

Kaja Blazinšek

Kaja Blazinšek je magistrirala iz Primerjalne književnosti in literarne teorije, na temo radijske igre in njenih dramaturških specifik. Trenutno deluje kot literarna kritičarka.

Moja pot pisateljevanja se je začela s poezijo in se še nadaljuje v literarno kritiških vodah. Kljub temu, da je poezija moje krovno izrazno sredstvo in da se v literarni kritiki ukvarjam predvsem z domačo in prevodno prozo, sem bila dramatiki že od nekdaj potiho naklonjena, predvsem z vidika prehajanja med zvrstmi. Z začetkom dela na Radiu Študent je moje zanimanje vzbudila radijska igra, s katero sem se ukvarjala v svojem magistrskem delu. Odločitev, da se soočim z dramskim pisanjem, je prišla spontano in sem jo sprejela kot svojevrsten izziv, predvsem z vidika možnosti novega in drugačnega izraza, ki ga ponuja forma dramskega besedila. Moj proces nastajanja besedila je potekal vzporedno z delavnicami. Že od sinopsisa dalje me je vleklo v raziskovanje prepletenosti imaginarnega in realnega prostora zavesti in podzavesti, ki se vzpostavljata preko več glasov. Izkušnja in sodelovanje na delavnici sta mi predstavljala nepogrešljiv zagon, ki mi ga vse prepogosto zmanjka.

O dramskem besedilu: Najprej se zdi se, da sidrišča v drami Kratka prilika o bonbonih ni, a če za hip razmislimo: sidrišče vsekakor je. Sidrišče je dekle v poznih dvajsetih, ki se pred nami eklektično razgrinja (razpada, celi, ponovno sestavlja in znova popoka) kot raztelešen objekt, telo, ki odriva realnost, ne zato ker je ne bi čutila, ampak prej za to, ker jo čuti preveč. V njeni glavi in našem branju odzvanjajo zvoki, poki, šumenja in glasovi, zvočna podoba didaskalij nas napeljuje k razgibani melodiki besedila, ki pogosto že zdrsne v kuliso kaotične polifonije. To ni le polifonija vsakdanjega sveta, ampak nasičena sinhronizacija dekletovih (največkrat) neizrečenih mislih, s katerimi vzpostavlja intimen notranji, samo njej slišen dialog. Gre za transkripcijo miselnega toka, ki v organizirani pisavi načrtno izpade le še bolj neurejen. Dekle, ki nas spusti v vesolje svojih misli, sebe in nas sprehaja skozi različne lokacije (dom, zavod za zaposlovanje, kavarna, železniška postaja, klub …), v katere vstopa necenzurirano in svobodno, a vendar jo na trenutke preseka občutje negotove prihodnosti in zajame stiska, ker okolje od nje pričakuje preveč. Dekle se nahaja na razpotju mladosti in odraslosti, zato jo grabi panika; toliko bi se že moralo zgoditi, pa se še ni, morda se nikoli ne bo, »življenje je železniška postaja«. Tesnoba odraščanja kot nalašč najde svoje mesto na vsakem mestu in v vsakem trenutku, če razmišljamo preveč. Zato dekle tudi pobegne v svet omamnih »bonbonov«, kjer telo in misli doživijo še večji razkol in spojitev obenem. A to je le vikend. Ta pa se prej ali slej vsakič znova zlije v »delovni teden«. – Zala Dobovšek

Odlomek dramskega besedila v programski knjižici