Jožica Grum: Skupni imenovalec

Sobota, 23.3. ob 19.30 Jožica Grum: Skupni imenovalec / Režija: Brina Klampfer / Igrajo: Tamara Avguštin, Damjana Černe, Željko Hrs, Romana Šalehar, Gal Oblak, Luka Bokšan, Peter Frankl

Jožica Grum

Jožica Grum je diplomirala na FF v Ljubljani iz A slovenščine in B primerjalne književnosti z literarno teorijo, na univerzi Paris VIII pa iz likovne umetnosti. Dve leti se je zdravila v Psihiatrični bolnici Polje v Ljubljani, odtlej je invalidsko upokojena. Prevaja iz francoščine v slovenščino.

Po diplomi iz primerjalne književnosti in slovenskega jezika s književnostjo na FF v Ljubljani sem se za petnajst let izselila v Francijo, kjer sem diplomirala iz likovne umetnosti na Paris VIII. Vzporedno sem delala psihoanalizo. Po desetih letih sem hotela dokončno prekiniti s psihoanalizo, vendar pa tega niso hoteli oni in so prilezli za mano v Ljubljano. To njihovo neprestano zasledovanje in vrivanje v moje življenje me je pahnilo v norišnico. Pred dvema letoma sem naletela na predstave Vzkrika, koncept mi je bil zelo všeč, Simona Semenič pa tudi. Brez te delavnice bi prav gotovo še naprej, kot sem to počela petdeset let, valjala po svoji glavi misel na to, da bom mogoče kdaj kaj napisala. Zdaj se je to dejansko zgodilo, moj dramski prvenec je napisan. Drama zares zaživi šele z neposredno živo prisotnostjo igralcev in občinstva. Zase sem potrebovala ta filter in ta medij, zato sem svoje misli ubesedila v dramsko uprizoritev.

O dramskem besedilu: Preizpraševanje biološke determinacije spola in njegove nadaljnje družbene vloge dandanes že postaja literarni kanon, vendar je optika, kakršno nam nudi drama drugačna in samosvoja prav zaradi položaja glasu avtorice, ki pripada generaciji, ko je bila ženska emancipacija še tako rekoč neobstoječa, neozaveščena, kaj šele javno/politično diskutirana. Vsekakor gre za močno osebno »dramsko izjavo«, ki si notranji razkol med zasebno in javno podobo prizna že na samem začetku, saj protagonistko razcepi na dva lika: Elo – mlajšo, v retoriki previdnejšo, in Gabrielo, starejšo, v izjavah direktno, brezsramno. Avtorica nas v drami kronološko popelje skozi življenje protagonistke (vprašanje, koliko je vsebina avtobiografska, je več kot na mestu, a ne bi smelo biti obremenjujoče), zaznamovano z nenehnimi neposrečenimi razmerji z moškimi, ki sčasoma od ljubezenskega/spolnega objekta nenadoma preidejo v družbene subjekte. Postopno spoznavanje, da naravnanost družbenega sistema ženske ne le podcenjuje in zatira, temveč si jih tudi lasti in posledično brez slabe vesti posiljuje, je potrebno brati v duhu časa začetka druge polovice 20. stoletja. V protagonistkini ideji narašča upor proti šovinistični uredbi, hkrati pa se v njej razrašča zavest o svobodi lastnega odločanja. Ne le svobodi dejanj, pač pa predvsem svobodi odreči se. Zgoščeno pripoved, kjer je brutalnost izrisana s poetičnostjo, drobni napotki pa sugerirajo dokaj »potujitveno« odrsko postavitev, sestavljajo tudi namigi na vizualne vstavke (fotografije ob posamičnih scenah), ki hkrati podčrtajo krovni slog drame – spomin((janj)e emocionalno naelektrenega, a zato nič manj kritičnega. – Zala Dobovšek

Odlomek dramskega besedila v programski knjižici