Jernej Potočan: Žalostinke

Sobota, 23. 3. ob 18.00 Jernej Potočan: Žalostinke / Režija: Mojca Madon / Igrajo: Damjana Černe, Anuša Kodelja, Željko Hrs, Dominik Vodopivec, Gal Oblak, Andraž Jug, Jure Rajšp, Tines Špik

Jernej Potočan

Jernej Potočan je študent Dramaturgije in scenskih umetnosti. Deluje kot dramski avtor, se spoznava s praktično dramaturgijo in je del uredniškega odbora revije Adept.

Pozicijo praktičnega dramaturga dojemam precej ločeno od pozicije dramatika. Pri prvi se teksta lotevam precej bolj analitično in vedno v funkciji uprizoritve, medtem ko se pri pisanju ne ukvarjam s problematiko odra in njegovimi omejitvami. Vzkrik je dragocen kot platforma, kjer se združujejo pisci za oder. Ustvarjanje skozi celoletno delavnico, daje piscem vpogled v vsaj del mlade dramatike, ki nastaja pri nas, ravno s tem pa odpira tudi nove uvide v lastno pisanje posameznega avtorja.

O dramskem besedilu: Dramo Žalostnike preveva vzdušje apokalipse, ne samo fizične, predmetne, ampak tudi moralne in medčloveške. Če si izposodimo citat »Pravijo, da rabiš za dobre zgodbe živeti slabo življenje«, lahko že zaznamo enega od sporočilnih segmentov besedila, ki se neprestano vrti okoli temačnih, morbidnih in, ja, žalostnih tem, ki prek danih situacij oziroma dialogov zaresonirajo mnogo dlje od osebnih zgodb in že vstopajo v kritiko družbe. Štiri samostojne prizore obrobljata prolog in epilog, vsak posamično pa skozi drugo generacijsko ali tabuizirano optiko vstopa v problematizacijo smrti, starosti, minevanja, osamljenosti, revščine in brezposelnosti. Avtor omenjene tematske elemente vpne v konkretne situacije, izčiščeno spisane dialoge, čeprav polne zamolkov in dvoumnosti, in jih obda z nenavadnimi, mestoma tudi znanstvenofantastičnimi atmosferami, ki izrisujejo krutost, bolečino in propad sveta v obliki naravnih katastrof. Ves čas preigrava potenciale osvobajanja, ki jih ponuja dramska (ali vsakršna) literarna forma – oživlja umrle like, jih postavlja v neskončni čas, multiplicira njihovo zavest, spretno izkorišča moč imaginacije in nemogočega, ki prehaja v mogoče. Pogosto se zazdi, kot da opisuje razvaline nekoč obstoječega sveta, že skoraj na pol zombijevske ljudi in sesute okruške nekoč funkcionalne civilizacije. Beckettovsko obarvana cikličnost je vpisana predvsem v začetek in konec drame, kjer pomembno scenografsko mesto zasedajo podobe kant za smeti, iz katerih se na samem začetku »izvalijo« bodoče dramske osebe, ob sklenitvi drame pa smetnjaki ostanejo prazni – prihodnosti ni več. – Zala Dobovšek

Odlomek dramskega besedila v programski knjižici